Trebušno slinavko najpogosteje povezujemo s sladkorno boleznijo in s sproščanjem inzulina.
Trebušna slinavka leži v trebušni votlini in meri 15 cm ter tehta manj kot 100 gramov. Leži pod in za želodcem, rep pa sega do vranice. Trebušna slinavka je druga največja prebavna žleza z notranjim (endokrinim) in zunanjim (eksokrinim) izločanjem.
Trebušno slinavko najbolj poznamo v povezavi s sladkorno boleznijo, saj del žleze (pankreatični otočki) izloča hormona inzulin in glukagon, ki uravnavata presnovo ogljikovih hidratov.
Zunanje izločanje žleze slinavke, žlezni režnjiči, pa proizvaja sok trebušne slinavke, ki vsebuje encime, ki so nujno potrebni za razgradnjo beljakovin, maščob in ogljikovih hidratih. Sok trebušne slinavke se izloča v dvanajstnik, kjer se zmeša s hrano, ki v dvanajstnik prispe iz želodca in na tak način se hrana razgradi na manjše delce, da se lahko hranljive snovi skozi sluznico tankega črevesja absorbirajo v krvni obtok.
Kadar se encimi ne izločajo tako, kot je nujno potrebno, prihaja do motenj v delovanju blata, ki postaja smrdeče, lepljivo, pojavljajo se napihnjenost ter bolečine v trebuhu.
Težave se pojavijo takoj po zaužitju hrane. Kasneje se pokažejo tudi znaki pomanjkanja potrebnih hranil, težave s kožo, lasmi in imunskim sistemom.
Ko jetra obdelajo prebavljeno hrano, takrat glukoza preide v kri, nekaj se je shrani, nekaj pa porabi za energijo.
Inzulin se lahko veže na katerokoli celico v telesu, saj se na površini celic nahajajo majhni žepki, kamor se veže, s čimer povzroči, da celice lahko prevzamejo glukozo iz krvi ter jim istočasno onemogoči razgradnjo beljakovin in maščob.
Inzulin znižuje krvni sladkor:
- Spodbuja dvig glukoze, shranjene v jetrih
- jetrom preprečuje preveliko sproščanje glukoze,
- vzpodbuja celice po telesu, da privzamejo glukozo,
- preprečuje celicam drugod po telesu, da bi razgrajevale beljakovine in maščobe
Kadar inzulina manjka, takrat po obroku hrane ne pride do razgradnje hrane ter do absorpcije glukoze, krvni sladkor pa naraste in ko ta koncentracija naraste preko določene meje, začne glukoza prehajati iz krvnega obtoka v urin.
Takrat se začnejo pojavljati vnetja, npr cistitis ali določena razrast glivic, saj je urin zaradi glukoze sladek, kar je ugoden pogoj za razrast mikrobov.
Kako sta povezana visok holesterol in inzulin?
Kar 75% holesterola, ki ga izločajo jetra, je pod vplivom ravni inzulina. Zato morate najprej optimizirati raven inzulina in na takšen način boste uredili tudi svoj holesterol.
Živila, ki zvišujejo raven inzulina, prispevajo tudi k visokim ravnem slabega holesterola.
Prehranjevanje, ki vsebuje večinoma ogljikove hidrate (sladkor, žitarice, škrob, predelana hrana, sladko sadje …), povzroča postopno in konstantno višanje ravni inzulina v krvi.
Inzulin med drugim aktivira proteine, ki potujejo do svojega DNK, in vklopi več kot 30 genov za sintezo holesterola. Več holesterola posledično skrbi za zamašene arterije – bolezni srca in ožilja.
Neposredni učinek holesterola v beta celicah torej odpira novo vrsto mehanizmov, ki lahko prispevajo k disfunkciji beta celic in pripeljejo do pojava sladkorne bolezni!
Na stotine vrhunskih znanstvenih člankov dokazano povezuje odpornost na inzulin, na tveganje obolevnosti, na bolezni srca in ožilja veliko močneje kot holesterol. Zvišane ravni holesterola sicer res ogrožajo naše delovanje srca in ožilja, vendar so le posledice nepravilnih signalov na proizvodnjo holesterola v naših jetrih, vzrok pa je v presežku inzulina.
Podobno kot sladkor ne povzroča sladkorne bolezni, vendar jo le še okrepi, prav tako holesterol ni vzrok za bolezni srca in ožilja.
Odstranjevanje holesterola ne bo poskrbelo za izboljšanje osnovnih problemov, vzrokov kroničnih bolezni. Le-te bodo vedno posledica neustrezne komunikacije presnove inzulina in leptina. Ravni inzulina so tiste, ki jih je treba obravnavati, da se obvarujemo boleznim srca in ožilja, diabetesa, osteoporoze, debelosti in posledic staranja.